Anđela Dimitrijević , 7 let

Anđela je najin tretji otrok. Imava še dve hčerki, stari osem in dvanajst let, ki sta, hvala Bogu, zdravi in uspešni,« pripoveduje oče Predrag. »Nosečnost in porod sta pri Anđeli potekala popolnoma običajno, tudi začetni razvoj je bil normalen. Ko je bila stara tri mesece in pol, to je bilo 18. aprila 2003, smo jo odpeljali na cepljenje v zdravstveni dom Despotovac. Že naslednji dan je Anđela padla v nezavest in odpeljali smo jo na urgentni oddelek v Ćuprijo. Dežurna zdravnica je po pregledu ugotovila, da se otrok ne odziva na okolico in da ne ve, kaj se dogaja. Napotila nas je k otroškemu nevrologu. Glede na to, da smo bili na pregled naročeni šele čez dva tedna, smo zahtevali, naj nas takoj napotijo v ustrezno ustanovo v Beograd. Po prihodu na nevrološko kliniko v Beograd smo nekaj časa čakali na vrsto, nato pa so Anđelo sprejeli na oddelekTakrat so se začele številne preiskave, zdravniki sougibali, kaj je narobe, sledile so tudi mnoge terapije


Tako smo 20. avgusta 2004 prvič prišli k dr. Tasiću,ko je bila Anđela stara 22 mesecev. Bil je edini, ki nam je vlil kanček upanja, naša rešilna bilka, podobno kot kopno v daljavi za brodolomca.Sprejel nas je in takoj po prvi terapiji sem ga vprašal, če je kaj upanja za ozdravitev najinega otroka Prosil sem ga za iskrenost. Odgovoril je, da upanje za Anđelo obstaja, da pa je potrebno vložiti veliko dela in vztrajnosti. Spoprijel sem se s težavami ter se odločil, da stopim v to vojno.

Ob našem prihodu v center Tasić je Anđela jemala celo osem vrst zdravil: EFTIL, SABRIT, LAMIKTAL, RIVOTRIL, TOPAMAX … Njeno zdravstveno stanje pa je postajalo vse slabše. Vse terapije, ki so jih predpisali zdravniki uradne medicine, niso pomagale. V tistem času je imela Anđela 30 do 40 napadov dnevno.

Mišice so ji popolnoma oslabele,hipotone, ni mogla sedeti ali držati glave pokonci. Že po drugi terapiji pri dr. Tasiću je imela manj napadov, začela se je gibati, njeno splošno počutje je bilo boljše. To nam je dalo upanje za nadaljevanje. Že po drugi terapiji je Anđela odšla v Beograd, kjer so na kliniki posneli delovanje možganov. Posnetek je pokazal velik napredek v primerjavi s prejšnjimi posnetki.

Korak za korakom se je Anđelino zdravstveno stanje izboljševalo. 6.maja 2007 Anđela je pa shodila

Postavila se je na lastne noge , kar je bilo za nas nepopisno veselje .Težko opišem, kakšni so bili takrat moji občutki

Tako so se uresničile naše velike sanje, to smo si srčno želeli in upali, še posebej zato, ker ji uradna medicina ni mogla več pomagati. Anđela zdaj hodi, z rokami je bolj spretna, tudi nekaj besed je že spregovorila. Prav tako je bolj stabilno njeno psihično počutje.



Najlaže sedanje stanje opišem z znanimi besedami: majhen korak za človeka, toda zelo velik za človeštvo. Sem izredno zadovoljen, sedaj pa gremo naprej. Po prvi polovici te krute vojne smo že zmagovalci, toda ne bomo odnehali in dobili bomo celotno vojno!