Center dr Tasić

V »CENTRU TASIĆ, za izboljšanje telesnog in duševnog zdravja« v Ljubljani in »CENTRU DR TASIĆ« v Novem Sadu uporabljamo metode tradicionalne medicine: shi-atsu-akupresuro, kiropraktiko, bioenergijo ali psihoenergoterapijo, ki je najodličnejša metoda v tradicionalni medicini, fitoterapijo, akupunkturo,fito teraijo.

Te metode v kombinaciji z uradno medicino in številnimi drugimi metodami tvorijo kompleksno zdravljenje, ki pomaga ozdraviti za uradno medicino neozdravljive bolezni, kot so rak, epilepsija, celebralna paraliza, diabetes, tumor, dioptrija, ciste, psihomotorika ...

Torej ravno tam, kjer uradna medicina naleti na ovire, dosegamo vrhunske rezultate in po najboljših močeh pomagamo obolelim ljudem.

Kaj pa pravzaprav delamo? Zdravilec, človek, ki se ukvarja s tem poslom, je le prenašalec kozmične, božje energije, ki jo posreduje bolnemu organizmu, da bi v njem prebudil univerzalnega zravnika, obrambni sistem, ki potem sam ustvari zdravilo zase.

Vsak organizem zboli zaradi neravnovesja, ki nastane zaradi prehrane, neustreznega odnosa do življenja, stresa, ki smo mu žal vsak dan bolj izpostavljeni. Vse to čedalje bolj načenja obrambni sistem človeka in ustvarja predpogoje za bolezen.

Ravno zaradi tega te metode delujejo na vzrokih bolezni, medtem ko so metode uradne medicine in zdravljenje z zdravili oziroma odpravljanje tumorjev z operacijami sekundarne stvari. Mi se ne vračamo na vzrok bolezni, vedno obstaja možnost ponovitve. Če človeka ozdravimo z našimi metodami, je to trajno. Zakaj? Zato, ker smo s tem, da smo pripeljali organizem v ravnovesje, ustvarili predpogoj za to, da človek sam odpravi problem, ki je nastal, ko se je organizem neuravnovesil, da bi našel zdravilo zase. Prav to dejstvo daje vrednost vsem metodam, ki jih uporabljamo. Potrebno pa je tudi poudariti, da NOBENE NAŠE METODE NE MOREJO ŠKODOVATI.

Pri otrocih pride do neravnovesja med nosečnostjo ali porodom, čeprav obstaja tudi druga stvar, usodne ali karmične bolezni, na katere ne moremo vplivati, celo zdravljenje s katerokoli metodo ne more veliko pomagati. Toda moja pravica ni, da sodim, pač pa da položim roko na pacienta in pustim, da se zgodi, kar se mora zgoditi, stanja mu gotovo ne bom poslabšal.

Na naše terapije vsekakor prihaja največ otrok, kar je žalostno, večina pa s celebralno paralizo, epilepsijo, diabetesom, okvarami vida ali duševno zaostalostjo. Torej, napaka včasih nastane pri porodu, ko možgani ostanejo brez kisika, kar lahko povzroči celebralni paralizo ali epilepsijo, pojavi pa se lahko tudi inkubatorska slepota.

Ponekod pa je težavna že nosečnost, ko mati na otroka prenese določene gene ali formacije, potem pa se ta rodi bolan. Takšni otroci pridejo na naše terapije in mi začnemo z zdravljenjem. Takoj na začetku vsem pacientom povemo, da je zdravljenje dolgotrajno, sistematično, rezultatov ne bo čez dva, tri ali pet dni, čeprav imamo tudi primere, ko so otroci prvič stopili na noge in naredili nekaj korakov po petih dneh terapije, toda ti so redkost. Pokažejo pa nam, da človek ne more upravljati z življenjem in smrtjo ter da so rezultati nepredvidljivi. Ne sprejemamo pacientov, ki ne prinesejo zdravniških izvidov. Naši pacienti so ljudje, ki že leta bolehajo za določenimi kroničnimi boleznimi, na primer lumboishialgijo, ki v 80 % primerov povzroči diskushernijo, ali epilepsijo. Vemo, da je epilepsija za uradno medicino neozdravljiva bolezen. In ni edina, kajti ko gre za možgane, je včasih nemočna kar celotna svetovna znanost . Zakaj? Ker uporabljamo le 7 – 14 % možganov, in kolikor jih uporabljamo, toliko jih zdravimo. Vse ostalo je za nas v temi. Za primerjavo: to je 14 cm od enega metra, pa poglejte, koliko je neznanega. A sam nič bolj ne poznam možgan kot kakšen nevropsihiater, zahtevam le EEG, CT ipd. Tega ne analiziram in ne berem. Moja naloga je samo, da ponudim pomoč, da položim roke na bolno glavo, in takrat dobim rezultate. Organizem se energijsko uravnovesi, informacija iz možgan v celoti pride v periferne centre in nazaj.

Pogosto imamo probleme pri elefantiazi, t.i. slonovskih nogah, pa tudi pri možganski kapi, ko pacient ne more premakniti roke ali noge. Problem je v tem, da informacija pride v periferni center, nazaj pa se ne vrne. Terapije potem povzročijo, da informacija napravi to pot v celoti.

Med delom – izvajanjem potrebnih gibov - so moje roke rentgen, v njih občutim polje, kjer je prišlo do poškodb, pa tudi, kje je presežek energije in kje je primanjkuje. Presežek preusmerim na območje pomanjkanja, popeljem informacijo tja, kamor mora teči.

Zelo težko vse to obćutim, to ni samo v prstih, to je trenutek, ki se zgodi, medtem ko delam, videli ste, da je to posebno stanje, ki ga ne moremo imenovati hipnoza ali delirij, toda samega sebe vanj pripeljem na spontan način in to počnem z lahkoto, da potem lahko delam in se vključim.

Znano je, da so se zdravilci v plemenih morali najesti soli, da bi to dosegli. Zakaj? Da bi zagnali žleze, ki so obenem tudi antene za kozmično energijo, jo nato sprejeli, na koncu pa popljuvali svoje paciente, da bi jih ozdravili, sol je namreč postala bogata z energijo. Jaz pa pri sebi v tem trenutku brez težav dosežem takšno stanje, da postanem prejemnik in oddajnik.

V tem trenutku sem navzoč, čutim vse okoli sebe, vse tudi vidim, a je to v drugem planu. V prvem je človeški organizem, ki ga vidim kot energijsko kroglo;vidim njegovih šest energijskih centrov, ki se nahajajo na telesu, in sedmega, ki je izven telesa.

Pri moških je nad glavo, pri ženskah spodaj proti tlom. Počasi se premikam po teh centrih in odkrivam, kje je prišlo do neravnovesja, potem pa še, kje je primanjkljaj in kje presežek energije. Med polnjenjem teh centrov in prestavljanjem v ravnovesje, kar je postopek, ki ga je vedno treba napraviti najprej, organi niso pomembni. Lahko gre za ledvice, želodec, trebušno slinavko ali glavo. Šele potem pride zbranost in osredotočenost na poškodovane organe. Kako to poteka? Ko delamo na primer okoli trebušne slinavke, jo vizualiziram in izvlečem ven. Zato je pomembno, da človek, ki se ukvarja z zdravljenjem, tudi s tradicionalnim, obvlada anatomijo, medicino in človeški organizem. Kako bi sicer vizualizirali trebušno slinavko, če ne veste, kako izgleda? Sam jo torej izvlečem in energijsko zaženem, da začne izločati svoj inzulin. V 80 % primerov je trebušna slinavka namreč zdrava, a je izločanje inzulina blokirano zaradi nepravilne prehrane, prevelike teže ali stresa.

Z umetnim inzulinom ji pomagamo pri oskrbi organizma, spodbujamo pa jo tudi, da ga začne izločati sama. Zaradi tega – če govorimo konkretno o diabetesu – vsak dan nadzorujemo sladkor in glede na njegovo padanje počasi izključujemo sintetični inzulin, da se trebušna slinavka ne bi polenila in da bi začela z normalnim izločanjem.

Tudi pri ledvicah in vseh ostalih organih pride do te vizualizacije. Pri psihokinezi v trenutku, ko se pacient postavi v nenaraven položaj, prenehajo veljati fizični zakoni, da ima vsako telo svojo os. Takrat pride do dematerializacije hrbtenice pri spondilozi in pri vseh teh težavah s hrbtenico se ta zvije v nenaraven položaj, česar sicer ne bi mogla, ker bi počila. To je izdvajanje astralnega od običajnega telesa in delam prav na tem astralnem telesu, ne na materialnem. Vi me medtem, ko govorim, ne vidite, lahko me samo občutite. To, kar vidite, je le ogrodje, ki ščiti energijo v notranjosti.