Darko Grujičić 12 let , Banja Luka, glasba namesto sveta tišine

Darko je epileptik od rojstva, zaradi česar ni imel daru govora,« pripoveduje Darkova mati Višnja. Ko sva videla, da z najinim otrokom nekaj ni v redu, sva z možem pri priči začela iskati zdravilo zanj. Najprej smo bili v vojaški bolnici v Zagrebu, ker smo tam živeli pred vojno, toda rezultati in diagnoza, ki smo jo dobili od tamkajšnjih zdravnikov, je bila zastrašujoča: 'Darko boleha za hudo epilepsijo in možnosti za njegovo ozdravitev so skoraj nične.' Sesul se nama je svet. Predpisana mu je bila vsakodnevna terapija, ker so se strahotni napadi ponavljali skoraj vsak dan. Čeprav smo zvesto sledili navodilom zdravnikom, napredka ni bilo. Potem se je na Hrvaškem začela vojna in preselili smo se v Banja Luko, kjer živimo še danes,« nadaljuje Višnja. Takoj po prihodu smo obiskali bolnico na Paprikovcu, kjer so nam ponovili vse tisto, kar nam je bilo rečeno že v Vojaški bolnici v Zagrebu. Specialist dr. Knežević nas je celo opozoril, da se moramo sprijazniti z dejstvom, da Darko ne bo nikoli spregovoril in da zanj ni pomoči. Česa takega sicer nisva mogla kar tako sprejeti, toda vse bolj je kazalo, da za Darka res ni zdravila,« skozi solze pripoveduje mati tega dvanajstletnika.


Sredi avgusta lani pa je Višnja po naključju slišala za dr. Jovana Tasića, bioenergetika iz Novega Sada. »Kontaktirala sem ga in od njega prvikrat slišala besede, ki so mi vlile upanje. Ko je pogledal Darkove izvide, je dr. Tasić namreč naznanil: 'Poskusili bomo, morda pa vse ni tako črno.'«

Že konec meseca je začel z zdravljenjem Darka. Po približno desetih dneh in vsakodnevnih terapijah so bile opazne drastične spremembe na otroku. Darko do tedaj sploh ni jedel normalne hrane, ampak samo zmečkano. »Ko je prvikrat segel po skorji kruha, sem bila vsa iz sebe od sreče. V izjemno kratkem času je, sicer jecljaje, začel izgovarjati tudi neke besede,« pravi Darkova mati.

»Ko se sedaj spomnim na to, si sploh ne morem pojasniti, kako mi je uspelo preživeti tolikšno razburjenje. Vsekakor se tega ne da opisati, predstavljajte si samo, kako se je moj mož, ki ni bil v Novem Sadu, počutil, ko nas je poklical po telefonu in mu je Darko prvič v dvanajstih letih rekel 'očka'. Enostavno zmanjkalo mu je besed in začel je jokati. Tisti trenutek sem vedela, da bo dr. Tasić pozdravil najinega sina Po vrnitvi v Banja Luko sem šla po njegovem nasvetu takoj v bolnico na Paprikovcu, kjer so Darku slikali glavo. Ko je zdravnica, dr. Stankovićeva, videla posnetke, je onemela. Povedala mi je, da bo terapijo (s Tegretol tabletami) ukinila, ker ni več potrebe po njej,« pripoveduje Višnja. Še en trenutek, ki si ga bosta Višnja in Marinko Grujičić zapomnila za vedno, se je pripetil v sredini aprila leta 2000, ko je njun sin med gledanjem spota Osvajalcev, kot pravita, v tonaliteti zapel pesem Vino rdeče, kar je nedvomno pomenilo, da je dokončno spregovoril. »Tisto, o čemer še sanjati nisva upala, se nama sedaj, zahvaljujoč dr. Tasiću, dogaja.

Darko končno govori povsem normalno. Obožuje pesmi, ko kakšno sliši dvakrat ali trikrat, si zapomni besedilo in začne peti.

Poleg tega, da je spregovoril, najin sin napreduje tudi v vsem ostalem. Napadi epilepsije, ki so bili nekoč vsakodnevnica, so popolnoma izginili, pred enim mesecem pa je prenehal močiti posteljo. Zaradi epilepsije je njegov razvoj na nivoju šestletnega otroka. V manj kot enem letu je zrasel pet centimetrov, začel je hoditi v posebno šolo, prav vse ga zanima in sedaj k sreči lahko poveva, da imava popolnoma normalnega otroka,« z očitnim navdušenjem pripoveduje Darkov oče Marinko.

Grujičić Darko na obisku pri dr tasiću 10 let po ozdravljenju