Drejc Marolt, Stari trg pri ložu

Ko je bil Drejc star pet let, se je nezadržno začela približevati šola. Hudo je bilo, ker nisem znala pomagati svojemu otroku. Nisem vedela kakšna bo tudi njegova prihodnost. Otrok me ni sprejemal, najhuje pa je bilo, da ni vedel kaj želim od njega. Čustvenosti ni bilo, bil je izgubljen v svojem svetu. Nekega dne mi je prijateljica rekla: poglej moj otrok je tudi bolan, nekaj bi morale narediti, nekaj sem našla. A bova poskusili? Izgubiti nisem mogla ničesar. Nato sva se s partnerjem dogovorila da bova poskusila, in z Drejcom sva odpotovala v Novi Sad k doktorju Tasiću.

Že po prvi terapiji ki jo je imel v Novem Sadu sem občutila spremembo. Čutila sem kot da se Drejc vrača od nekod, od nekje ki je bil ujet in si ni znal pomagat. Občutila sem tudi toplino v njegovih očeh, ki je prej ni bilo. Ko sva pričela s terapijo Drejc ni govoril, ni bilo očesnega stika. Sedaj govori, pa tudi očesni stik je boljši kot prej. Na začetku so bile spremembe opazne na daljši rok, toda tudi to se je začelo skrajševati. Počasi je začel sprejemati okolico in začel je sprejemati tudi ljudi.





VESNA ZABUKOVEC, DREJČEVA MATI

Težave pri Drejcu so se začele že zelo zgodaj. V prvem letu starosti je začel izgovarjati prve 'običajne' otroške besede, potem pa govora ni bilo več. Sicer pa je bil njegov splošni napredek v mejah normale.

Pri treh letih so mu postavili diagnozo avtizem. Poleg govora je bil pri Drejcu največji problem očesni stik. Ljudi ni bil sposoben pogledati v oči. Ko so nas seznanili z diagnozo, nismo vedeli, kaj storiti; zdravila za avtizem ni, otroku lahko skušaš le pomagati na vse mogoče načine. Sprijaznili smo se s tem, da ga bomo morali ves čas voditi skozi življenje. S partnerjem sva vztrajala pri tem, da ga vključijo v vrtec z običajnim programom, da bi se čimveč družil s svojimi vrstniki. Kasneje sva vztrajala, da so ga sprejeli v osnovno šolo z rednim programom, kjer so mu bili pripravljeni pomagati.

Za terapije pri dr. Tasiću sva se odločila, ko je bil Drejc star pet let. Rekla sva si, da bova poskusila, mogoče pa bo uspešno. Ko sva šla prvič v Srbijo na terapijo, sem kar začutila, da bi to lahko bilo tisto, kar bi mu pomagalo. Takrat se je res začelo obračati na bolje in najbolj mu je pomagal prav dr. Tasić. Največji napredek je bila sposobnost očesnega stika, ko začutiš, da je otrok tukaj, da je prisoten, medtem ko prej ni bil. Začel je gledati okoli sebe in sprejemati ljudi .

Ko je Drejc hodil v prvi razred, ni govoril, poznal je le nekaj osnovnih besed, kot so oči, mami, bratec ...

Toda po vsakem obisku pri dr. Tasićuje povedal več. Začeli so se tudi prvi smiselni stavki, govor se izboljšuje, zato pri dr. Tasiću vztrajamo. Začel je brati, pisati, opravil je tri razrede bralne značke, tudi pri slovenskem jeziku mu gre kar dobro.