Dušan Petrović, teolog

PROTOJEREJ STAVROFOR REKTOR SEMENIŠČA

Dr TASIĆ KOT ČLOVEK , VERNIK , HUMANIST

Če sem iskren, je ljudi zelo težko ocenjevati. Pri tem početju se lahko hitro zgodi, da je ocenjevalec pristranski ali subjektiven. Toda ko gre za osebe, kot je doktor Tasić, je to veliko lažje. Opozoriti želim predvsem na posebno plat njegove človeške biti. Vsi smo psihofizična bitja, tvorita nas telo in duša. Druga polovica naše celote, duša, je najlepši in najbolj pretanjeni del. In prav zaradi tega se lahko pri ocenjevanju oziroma opisovanju človekove duše pogosto zmotimo. Doktorja Tasića poznam že več kot 25 let. Spoznala sva se po naključju. Kot vernik in član naše cerkvene skupnosti je pričel praznovati svojo slavo v Novem Sadu. Tja sem prihajal in blagoslavljal sveto vodo. Že ob prvem srečanju sem začutil, da mu veliko pomenijo družina, duhovna plat življenja in pripadnost cerkvenemu občestvu.

Ko pa se je, kot radi rečemo, postavil na lastne noge ter zgradil svojo hišo, se je v njej oblikoval resnični krščanski način življenja, v okviru katerega so spoštovali red, gojili pristne medčloveške odnose in vedeli, kaj so prave življenjske in krščanske vrednote.

Pri nas se navadno govori o nekem človeku preveč splošno in nekritično. Pravimo na primer: »Ta je pa bogat«, »Kako je izobražen«, »Materialno je dobro preskrbljen« … Vse to je lepo in prav, toda kristjani, še posebej pa duhovniki, ne sodimo človeka na tak način. Mi resnično najbolj spoštujemo tisti del človekovega bitja, ki sem ga omenil na začetku. To je duša, predvsem pa tisti del duše, kidaje ljubezen sočloveku. Kristusove besede, s katerimi oznanja: »Moji resnični učenci boste takrat, ko se boste ljubili med seboj«, so za nas zapoved. Ob neki drugi priložnosti je Kristus povedal, da 'lahko iskrena in srčna ljubezen prekrije številne grehe'. In kdo med nami ne greši? Vsi smo grešniki.

Doktor Tasić je človek, ki želi, zna in hoče svojo ljubezen darovati tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Z gotovostjo trdim, da on tega ne počne, da bi dosegel prepoznavnost. Vsi vemo, da svoje poslanstvo opravlja iskreno in od srca, kajti tudi on ima otroke in družino in se zaveda, kako težko mora biti, če tega nimaš. Za naštevanje vseh njegovih dobrih del v tem kratkem pogovoru ni časa. Moram pa omeniti pomoč vasi za zapuščene otroke in sirote ter številne človekoljubne akcije, v katerih je sodeloval. Pred kratkim sem v časopisu prebral, da so ga izbrali za enega najboljših sosedov v Novem Sadu. To je zelo pomembno. Če pogledate družbo kot celoto, ne samo v Srbiji, temveč tudi po svetu, lahko vidite številne težave.

Povsod so nesoglasja in konflikti med ljudmi, v družinah, med otroki in starši, brati in sestrami, da ne govorimo o zelo slabih odnosih med nekaterimi narodi in državami. Potem se pa čudimo, zakaj se nam dogajajo tako slabe stvari, nesrečni dogodki pa se kar vrstijo. Teologi temu radi rečemo, da je to posledica greha. Vse kar se je zgodilo in se dogaja srbskemu narodu, je božja kazen. V času vladavine brezbožnega režima smo se lagodno odpovedali veri v Boga.

Za to plačujemo visoko ceno in jo bomo še v prihodnje. Taki ljudje, kot je doktor Tasić, ki s svojo toplo ljubeznijo talijo ledene bregove naših hladnih medčloveških odnosov, bodo morda pripomogli k temu, da bo božja kazen nekoliko milejša.

Nekoč sem človeku, ki je po značaju podoben dr. Tasiću, dejal: »Tvoji in Tasićevi otroci lahko ponoči mirno spijo, ker jih pokriva in varuje ljubezen tistih otrok, ki jim ti tako nesebično pomagaš. Pogosto prosim Boga, da bi vsi otroci tako mirno spali in da bi bili deležni nesebične ljubezni in topline. Zelo mi je žal, da je tako malo ljudi, kot je doktor Tasić. Mogoče bodo njegova dobra dela spodbudila tiste trdosrčne ljudi, ki imajo denar in ki bi lahko resnično pomagali drugim. Na ta način bi postali pravi kristjani, krščanstvo brez ljubezni namreč ne obstaja. Krščanstvo brez ljubezni je sholastika, v vsakdanjem življenju pa je brezboštvo. Kajti če je temeljno načelo krščanstva ljubezen, Bog pa je sam po sebi ljubezen, ker je zaradi ljubezni ustvaril ta svet, tudi človeka, potem je prva zapoved ljubiti svojega bližnjega. To pomeni ljubiti prav vsakega človeka, ne glede na vero, narodnost, barvo kože ali njegov gmotni položaj. Ljubiti svojega bližnjega je največja sreča in blagor tistemu, ki ljubi, to je božja milost.

Po mojem mnenju – in mislim, da se ne motim – doktor Tasić sodi med ljudi, ki nesebično ljubijo svoje bližnje.

Ko govorimo o njegovem delu in rezultatih, velja omeniti, da vse, kar dela, počne z božjo pomočjo. Dejstvo je, da kot psihofizično bitje tega ne bi mogel početi brez božje pomoči, čeprav je kristjan in krščen. Božje posredovanje je tisto, ki skozenj pošilja moč in upanje težkim bolnikom, da ozdravijo in se povrnejo v življenje. Nekateri ljudje so zelo sumničavi in ne verjamejo v njegovo početje, kar je normalno. Ljudje smo že po naravi taki, da dvomimo v mnoge stvari in pojave. Toda če imamo dokaze o številnih ozdravitvah težkih bolnikov, je težko še kaj dodati, vsak dvomljiv komentar je odveč.

Doktor Tasić sam izrecno pravi, da dela ob božji pomoči. Nikoli pa ne bomo vedeli, na koliko drugih načinov Bog še vpliva na naša življenja. To počne skozi Jovana Tasića, lahko pa tudi skozi nekega Janka, Martina, Petra … kdo ve? Bog se v svetu namreč pojavlja v mnogih oblikah in pomaga ljudem na različne načine. In zato Jovan Tasić rad pove, da ljudi ne zdravi on, temveč božja energija, ki jo posreduje, čeprav je le grešnik. Kajti nihče ni brez grehov, razen vsemogočnega Boga.