MILOŠ STOJAKOVIĆ LJUBLJENEC Z NAJLEPŠIMI OČMI

Ljubljenec dr. Jovana Tasića je že več mesecev mali Miloš Stojaković iz Novega Sada. Deček je spregledal zahvaljujoč terapijam tega znanega bioenergetika, čeprav so mu zdravniki diagnosticirali slepoto.

»Natanko tako,« potrjuje Miloševa mati Jelena.

»Presrečna sem, da sem spoznala človeka, kot je dr. Tasić, ki je pozdravil mojega Miloša. Terapije še vedno potekajo in pričakujemo čedalje boljše rezultate.« Miloš je bil rojen slep. Razlikoval je le svetlobo od teme.

Starša sta to opazila, ko ni segal po predmetih, ki sta mu jih ponujala, kar bi dojenčki po vseh pravilih morali početi. S polgedom niti ni spremljal njunih gibov ali počel česarkoli značilnega za dojenčke.

»Obiskali smo različne zdravnike, toda povsod nas je čakalo razočaranje. Ko smo se prvič srečali z dr. Tasićem, pa nas je takoj opogumil. Rekel je namreč, da upanje obstaja, da je Miloša pripravljen zdraviti dve leti in celo, da je prepričan v uspeh zdravljenja.

Od tega prvega obiska ter prve terapije je minilo sedem mesecev in – pomislite

– Miloš VIDI!«

»V novosadski polikliniki so naravnost povedali, da nam ne želijo vlivati lažnega upanja. Zdravil naj ne bi bilo, operacija pa tudi ne bi kaj dosti pomagala.

Skratka, od njih žal nismo slišali ravno spodbudnih besed. Miloš je imel sicer prirojeno nerazvitost očesnega živca. Zdravniki so dejali, da je to podobno, kot če bi se rodil brez roke, kako in zakaj je prišlo do takega stanja, pa niso znali razložiti. Genetske preiskave mene in moža so pokazale, da je pri nama vse v redu. Bila sva enostavno postavljena pred dejstvo 'To je tako in zdravila za njegovo bolezen ni.' S tem se je bilo težko sprijazniti.

Posebej mene kot učiteljico je misel, da bom druge otroke še naprej učila brati in pisati, moj Miloš pa tega nikoli ne bo mogel, silno potrla.« »Da se Miloševo stanje izboljšuje ,smo opazili zelo enostavno. Ko smo mu prej podajali predmete, jih ni sprejel, sedaj pa to stori. Tudi vidi nas, vidi vse, kar ga obkroža. Včasih torej ni videl, sedaj pa vidi. V kolikšnem obsegu, ne vemo, saj je še premajhen, da bi to povedal, toda z odraščanjem bo gotovo še bolje. Že to, kar je do sedaj doseženo na terapijah dr. Tasića, je čudovito! Miloš je medtem začel tudi govoriti in je shodil, sam se giblje po prostoru in orientira v njem ter gre celo ven.«


Miloš Stojaković zdrvi v objem človeku, ki mu je podaril vid, močno ga objame in, kot da bi vse vedel, poljublja svojega rešitelja. V dvorani, kjer potekajo terapije, vlada molk, kar je skoraj običajno med srečanjem malega Miloša z dr. Tasićem. Sem ter tja se zasliši le kakšen vzdih. Otrokovo zgodbo namreč vsi poznajo. Malček je dobre volje, z ročicama boža dr. Tasića ter sega v njegove lase.

»Vedno je tako,« pripomni dr. Tasić. »Imam ogromno pacientov. Vse jih imam rad, ker sem jim pomagal. A Miloš mi je še posebej pri srcu, ker je s pomočjo bioenergije, 'božje energije,' ki jo prenašam, spregledal.« Ganljivo srečanje opazuje tudi Jelena Stojaković in solze veselja ji tečejo po licih. »Zaupamo dr Tasiću,« pove. »Veseli me, da obstajajo takšni ljudje. Naj podari zdravje čim večim ...«

Po nadaljevanju terapij pri dr. Tasiću je Miloš začel ločevati barve, predmete, objekte okoli sebe, naučil se jih je tudi poimenovati, nemoteno se giblje ter igra, zlaga kocke po barvah ... Na vprašanje »Kdo te je rodil?«, deček odgovarja: »Doktor!«

Sedaj obiskuje tretji razred rednega pouka in je dober učenec. Sam piše in bere, sicer mu je potrebno stvari nekoliko približati, vendar je samostojen. Poleg tega se mu vid še naprej razvija.