RENATA ILINČIČ, KOPER

Triintrideset letna Renata Ilinčič, ki od otoštva boleha za lupusom, redko obliko neozdravljive avtoimunske bolezni. Do 26. Leta je z zdravili živela relativno normalno, potem jo je dveh letih nenehnih obiskov urgence, ne da mi komur koli uspelo odkriti, od kod izvirajo njene težave, zadela kap. Zdravniki so dvomili, ali bo sploh preživela noč.” Imela sem en odstotek možnosti za preživetje.” Zbudila se je, a je ostala priklenjena na invalidsi voziček. Naj ne pričakuje, da bo še kdaj samostojno sedela, je slišala pozneje. In da naj si od operacije, ki bi jo marala imeti zaradi težav z vidom, ne obeta preveč. Okrevanje v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča je sicer prineslo nekaj napredka, “ ampak v primerjavi s temi terapijami je bil zanemarljiv“. Udeleževati se jih je začela marca 2005, ko se je vrnila iz Soče.


Zame je bil prelomni trenutek, ko sem šla k dr. Tasiću v Novi Sad. Moj oče je bil sprva skeptik.Spoznala sem, da je mogoče kaj narediti.

Vsi drugi so mi rekli, da ni pomoči”. “ Dr. Tasić je takrat v Ljubljani delal le občasno, glavni center je imel v Novem Sadu. Zdaj ga seli v Slovenijo.” Spet sem lahko hodila” se z nasmehom spominja Renata ,ki s starši živi v stanovanju v tretjem nadstropju bloka brez dvigala. Da hodi k zdravilcu, je zdravnikom povedala takoj.” Ne verjamejo. Oni prej pomislijo, da so se zmotili, kot da bi izboljšanje pripisali temu.”

Tudi vid se ji je popravil. Brez operacije. Zdaj na pogled deluje zdrava. Ima povprečno dioptrijo, njeni obiski v bolnišnici so redkejši, v zadnjih šestih letih ni pribolela niti ene gripe, čeprav z zdravili zavirajo njen imunski odziv.“ Če ne bi bilo dr. Tasića, ne vem, ali bi danes še živela“, govori brez hvaležne vdanosti, a z globokim prepričanjem.

Zdravljena z uradno medicino seveda ni opustila.“ Bolnik mora obdržati vsa zdravila, ker je to le podporna metoda k uradni medicini ”, vztraja dr. Tasić, ki od svojih bolnikov zahteva tudi, da s seboj prinesejo vso medicinsko dokumentacijo.