Zadnje upanje za odpisane otroke - 10.01.2012.

Energija je neuničljiva, spreminja se le njena oblika. Telo je najboljša lekarna na svetu, pravi zdravilec dr. Jovan Tasić
Petra Grujičić, Panorama
tor, 10.01.2012, 06:00

Luka je star devet let. Do petega leta in štirih mesecev so mu postavili pet diagnoz: upočasnjen govorni razvoj, motnje pozornosti, motnje koordinacije gibanja, prevodna naglušnost, sum na avtizem. Starši so njegov urin samoiniciativno poslali na Norveško, od koder je potoval v Avstralijo. Testi so pokazali, da Luka ne bi smel jesti mleka, škroba, sladkarij.
Izvid so dobili julija 2008. Ravno takrat, ko so imeli prvo terapijo pri zdravniku tradicionalne medicine dr. Jovanu Tasiću. »Sprva sem pomislila: Kaj pa ta nekaj čara, tam nekaj maha? Ko pa po vseh terapijah vidiš napredek...« Lukova mama je otroka takrat prvič peljala k nekomu, ki ni del uradne medicine. »O tem sem sicer brala, verjela pa nisem. Mož to šele zdaj počasi sprejema,« priznava, po380 tem pa našteje diagnoze, ki so medtem izginile. Tudi sum na avtizem. Luka, ki obiskuje tretji razred običajne osnovne šole, razvojno lepo napreduje, čeprav ne je dietne hrane.
»Sem zdravnik tradicionalne medicine. Jaz ne zdravim, sem le prenosnik kozmične ali božje energije. Prenesem jo na bolnika, da bi v njegovem telesu spodbudil univerzalnega zdravnika oziroma imunski sistem, da ta sam poskrbi zase,« svoje delo pojasni 54-letni dr. Tasić, ki je moč, zaradi katere ljudje hodijo k njemu, v sebi zaznal nekje pri 28 letih in jo pri 33 začel uporabljati. Nima ordinacije. V večjem, praznem prostoru je kakšnih štirideset ljudi. »Za moje počutje bi bilo idealno, da bi jih bilo deset, ampak nujne primere pač moram vzeti.« Vsi niso bolniki. »Največ je otrok s cerebralno paralizo, avtizmom in epilepsijo. Če imam čas, sprejmem tudi kakšnega odraslega, najpogosteje z multiplo sklerozo. « Vsi sedijo na stolih ob stenah. Starši se pogovarjajo, otroci, če zmorejo, čebljajo, nekateri skačejo naokoli. Medtem dr. Tasić z enim od njih stoji sredi prostora. Dotika se ga, okoli njega maha z rokami, se približuje in oddaljuje. Njegove oči so izbuljene, obrazna mimika nenaravna. Drugi sedijo. Z odprtimi dlanmi, obrnjenimi navzgor.
Vsi so mi rekli, da ni pomoči
»Če so zaprte, ne moreš sprejemati energije,« razloži temnolasa 33-letna R. I., ki od otroštva boleha za lupusom, redko obliko neozdravljive avtoimunske bolezni. Do 26. leta je z zdravili živela relativno normalno, potem jo je po dveh letih nenehnih obiskov urgence, ne da bi komur koli uspelo odkriti, od kod izvirajo njene težave, zadela kap. Zdravniki so dvomili, ali bo sploh preživela noč. »Imela sem en odstotek možnosti za preživetje.« Zbudila se je, a je ostala priklenjena na invalidski voziček. Naj ne pričakuje, da bo še kdaj samostojno sedela, je slišala pozneje. In da naj si od operacije, ki bi jo morala imeti zaradi težav z vidom, ne obeta preveč. Okrevanje v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča je sicer prineslo nekaj napredka, »ampak v primerjavi s temi terapijami je bil zanemarljiv «. Udeleževati se jih je začela marca 2005, ko se je vrnila iz Soče. »Zame je bil prelomni trenutek, ko sem šla k dr. Tasiću v Novi Sad. Spoznala sem, da je mogoče kaj narediti. Vsi drugi so mi rekli, da ni pomoči.« Dr. Tasić je takrat v Ljubljani delal le občasno, glavni center je imel v Novem Sadu. Zdaj ga seli v Slovenijo. »Spet sem lahko hodila,« se z nasmehom spominja R. I., ki s starši živi v stanovanju v tretjem nadstropju bloka brez dvigala. Da hodi k zdravilcu, je zdravnikom povedala takoj. »Ne verjamejo. Oni prej pomislijo, da so se zmotili, kot da bi izboljšanje pripisali temu.« Tudi vid se ji je popravil. Brez operacije. Zdaj na pogled deluje zdrava. Ima povprečno dioptrijo, njeni obiski v bolnišnici so redkejši, v zadnjih šestih letih ni prebolela niti ene gripe, čeprav z zdravili zavirajo njen imunski odziv. »Če ne bi bilo dr. Tasića, ne vem, ali bi danes še živela,« govori brez hvaležne vdanosti, a z globokim prepričanjem.
Zdravljenja z uradno medicino seveda ni opustila. »Bolnik mora obdržati vsa zdravila, ker je to le podporna metoda k uradni medicini,« vztraja dr. Tasić, ki od svojih bolnikov zahteva tudi, da s seboj prinesejo vso medicinsko dokumentacijo.
To je tudi eden od razlogov, da mu zaupajo. Večina je pred njim poskusila že marsikaj, a ugotovila, da večina zdravilcev od njih hoče le denar. Tudi te terapije niso poceni. Štiri terapije štiri dni zapored stanejo 250 evrov, potem sledi premor, dolg mesec, dva, več, odvisno od bolnika. »Zdravnica je rekla, da je terapija sicer draga, ampak da toliko stane tudi ena inzulinska črpalka,« pravi Lukova mama, ki jo je pred tem neka druga zdravnica za vedno pospremila skozi vrata s posmehom, da z alternativno medicino denar le meče stran. »Vsi moji bolniki enako plačujejo moje storitve, vendar šele po treh terapijah. Če so takrat zadovoljni, nadaljujejo in plačujejo po ceniku, če niso, lahko brez plačila odidejo. Ampak takšnih je bilo v 22 letih, kolikor delam, malo,« pravi dr. Tasić, ki se redno izobražuje v tradicionalni medicini, vzporedno pa v Berlinu končuje magisterij iz psihologije.
Ni lahko priti do njega. Čakalna doba je leto dni, v vrsti zanj pa stojijo bolniki iz Švedske, Danske, Finske, Avstralije, Anglije in od drugod. »Seveda so tudi primeri, ko vidim, da upanja ni. In takrat to povem. To je bolj pošteno od lažnega upanja. Nihče ni gospodar življenja in smrti.
« Tudi on, ki je študiral v Londonu, ne. Ko pa po pogovoru z bolnikom začuti, da bi lahko pomagal, to stori na svoj način.
»Človeški organizem je najboljša lekarna na svetu, zato je nadvse pomembno delati na energetskem delu celega telesa in vsakega organa. Energija je neuničljiva, spreminja se le njena oblika.« Delo z bolniki ga izčrpava. Vsak dan zamenja dve uniformi, dve srajci in pet majic. »Zaradi napora, ker prevzamem vso energijo nase.«
»Zaradi koga pa ste vi prišli?« je neka gospa vprašala Majo in Martina Šuligoj - Nardin. Njun Anže je živahen in zvedav otrok. Prav nič ne kaže, da se je rodil v 26. tednu, bil dva meseca priključen na respirator in potem doživel možgansko krvavitev, zaradi katere iz njegove glave v trebušno votlino vodi drenažna cevčica. Bil je na robu preživetja, ko je njegova mama od druge porodnice izvedela za dr. Tasića. Za njenega otroka je bilo prepozno. »Naj pomaga vsaj tvojemu,« ji je rekla. Mlada starša o tovrstni pomoči nista vedela veliko, sta pa bila za sinovo zdravje pripravljena narediti vse. »Dr. Tasiću sva poslala elektronsko pošto in priložila Anžetovo fotografijo. Takrat je bil star mesec in pol.« Dr. Tasić je svoje delo opravil kar na daljavo. »Prvo izboljšanje se je pokazalo pri hranjenju, potem pri kisiku – čez noč so ga odklopili.« Zdravilec in bolnik sta se prvič srečala v živo, ko je bilo dečku šest mesecev. Zdaj se že dve leti dobivata redno.

»Ko kdo pride, mu pomagam. V kolikšnem času in ali bo ozdravel, ne zagotavljam, povem pa, da upanje je in da ni stranskih učinkov,« pravi dr. Tasić in omeni, da je pomembno, kdaj se terapija začne. Lukovi mami je žal, da so sina pripeljali šele pri petih letih in pol ter tako izgubili veliko dragocenega časa, enajstletna Vida, ki boleha za cerebralno paralizo, je k njemu prišla pred meseci.
»Poskušali smo z vsem, kar nudi uradna medicina. Vendar sama ni hodila. Pri desetih letih so se pojavili še epileptični napadi,« razlagata njena starša Marija in Zvonko Goručan, ki sta z njo obiskala tudi nekaj zdravilcev, vendar napredkani bilo. Potem sta na televiziji slišala o dr. Tasiću. »Po prvi terapiji je bila Vida dobre volje, se bolj pogovarjala. Seveda na svoj način.« Nekoč se je odzivala morda le na močan hrup, zdaj spremlja dogajanje v svoji okolici, je pozorna in komunikativna. Mimogrede proti tebi iztegne roko, postane in se zvedavo nasmeji. »Tudi v šoli so ugotovili, da se je spremenila. Varuška se boji, da bo kar pobegnila. Prej je bolj ali manj spala. Ni imela energije.« Zdaj namreč hodi. Sama. Tudi po stopnicah. »Njen napredek je olajšanje. To, da je ni treba nositi. Pa tudi sama je tako vesela, da zmore po stopnicah.« Tudi epileptični napadi so izginili.
Zadnje upanje
Njen oče je bil sprva skeptik. Zgovorna R. I. nikoli ni podvomila, »čeprav po drugi terapiji nisem čutila še nič, a je bil napredek opazen«. Doživljanja terapije ne zna opisati. Tudi ko dr. Tasića ne vidi, počne to, kar od nje pričakuje. On meha naokoli, počepa in vstaja, hodi levo in desno, ona pa se premika po prostoru in se nagiba naprej in nazaj, kot da bo zdaj zdaj padla. »Tako dobro se že poznava, da čutim, kot da bi me nekdo držal. Tudi ko hodim nazaj, se zdi, kot da bi me nekaj vleklo. Počutim se varno.« Verjame mu. In mu zaupa. Vsi mu ne. Dr. Tasić je srečal kar nekaj dvomljivcev. »Čeprav pridejo po zadnje upanje, še vedno ne zaupajo. Pridejo prvi dan. Vidijo levitacijo starih bolnikov. Dvom. Potem začutijo, da se nekaj dogaja. In dvom izgine.«
K njemu nihče ne pride zdrav in tudi s pljučnico ali z zlomljeno nogo ne. »Morate vedeti, da so to odpisani otroci,« bistvo na kratko povzame Lukova mama. Uradna medicina je od njih dvignila roke in zdaj pomoč iščejo drugje. In so veseli vsakega, še tako majhnega napredka, kakor je na primer to, da nekdo razpre dlan, ali to, da Luka čofota v bazenu, potem ko se je vode bal, ali da govori in piše, potem ko je besede dolgo le ponavljal. A kolikor že besed potrditve sogovorniki namenijo tistemu, ki jim je dal upanje in jim olajšal življenje, vsi priznavajo tudi zasluge, ki jih za njihovo zdravje ali za zdravje otrok imajo zdravniki uradne medicine. Med njimi je takšnih, ki bi to, da se je razvoj bolezni pri nekom ustavil ali da se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, pripisali učinkom terapij dr. Tasića, malo. Beseda čudež jim gre lažje z jezika. Čeprav nekateri med njimi tudi sami hodijo k njemu, kakor dr. Tasić, ko zboli, obišče katerega od njih. V zeleno barvo je oblečen, ker je pozitivna in se je otroci ne bojijo kot bele. Anže s svojim zdravilcem »sodeluje« od meseca in pol starosti. Za ta poklic moraš biti zdrav in čist, pravi dr. Tasić.